Kobrowsky-Nezna_poezija_kratka_predstavitvena1

Ilustracija je redkokdaj avtonomno delo, ki se ne navezuje na besedilo. Tudi tukaj ni. A tudi besede tukaj niso avtonomne. Končni učinek ilustriranih pesmi je zanimiv preplet vizualnih, jezikovnih in mentalnih podob. Poznamo različne interakcije med besedilom in ilustracijo. Pri enih ilustracije sledijo zgodbi povsem natančno (pri teh se človek pravzaprav vpraša o njihovem smislu), pri drugih podobe svobodno interpretirajo besedilo, se z njim dopolnjujejo, včasih mu celo nasprotujejo. V dialogu med pesmimi Kobrowskega in ilustracijami Urške Kozak prihaja do prav plodnega dopolnjevanja. Kaj se dogaja? Besedilo je zakodirano na način, da se nam izpisujejo nena- vadne besede, ki ustvarjajo enigmatično podobo. Kot bi šlo za tuj, nam neznan jezik. Ko ugo- tovimo, da ga je vendarle mogoče razbrati, nam odleže, preberemo besede, razumemo jih, zadovoljni smo … a le za hip, saj nas preseneti pomen, ki ga razbrane besede sporočajo. Za razliko od tega, je jezik ilustracij povsem nasproten: zelo jasno je berljiv. In ravno tukaj je trik in inovativnost. Najprej pogledamo podobo, za katero se nam zdi, kot bi kazala vsakdanji prizor, nato preberemo pesem, se dokopljemo do njenega pomena in zopet pogledamo ilustracijo povsem na drugačen način. Pri nekaterih je ta dialog prav zares duhovit. Na primer romantičen večerni prizor zaljubljencev (luna sije, jadrnica na obzorju, ona s šop- kom, on se ji bliža, da jo preseneti). »Aaaah«, si rečemo in se spomnimo svojega najljubšega ljubezenskega filma ali pa se nam izriše kak osebni spomnim na počitnice ob morju. Potem preberemo pesem in ugotovimo, da je moška gesta precej bolj dvoumna kot se zdi na prvi pogled. Prav tako pomislimo, da ljubezen zna vzbujati tudi manj kot ljubezniva čustva. Še en primer. Spet izčiščen in lep prizor zaljubljencev, ki ležita na sončni površini, vse se zdi idilično, zadaj počiva sprehajalec, mimo se lahkotno pelje motorist, ptičev ne vidimo, a jih skoraj slišimo, kako čivkajo o miru in sreči. Ko preberemo pesem, ugotovimo, da je šlo za zelo zelo nasilno dejanje … in s tem ne mislim tega, da jo je zaprosil za roko. Naj strnem. Likovni jezik je svež, izčiščen, risarski, čeprav digitalen, ploskovit, a kot smo videli, večplasten. Da bi napisal kaj več, so mi plačali premalo … a pravzaprav je namen, da se bralci sami soočajo z ilustriranimi pesmimi. Uživajte, jaz sem zelo! Arjan Pregl

Kobrowsky-Nezna_poezija_kratka_predstavitvena1

Pregled strani